neprecenljivo :)

Ko se z očetom po naključju srečava na protestu proti korupciji in rečeva par resnih o stanju v državi in potrebi po spremembah …

131213e

… medtem pa doma hčerka z veseljem napeče 160 mafinčkov za ustanovni kongres stranke, ker pravi, da se pri 20 še ne bi vključevala v politiko, a nas z veseljem podpira. 🙂

mafini

Res so to eni posebni občutki!

Advertisements

“Jaz pač nisem levičar.”

Da ne bo nesporazuma. V naslovu je le stavek, ki ga je izrekel nekdo drug.

Jaz sem levičar. Odločno in ponosno.

Naslovni stavek pa se je mimogrede pojavil v kopici pošte, ki si jo izmenjujemo v času priprav na ustanovitev nove stranke. Stranke, ki naj bi zapolnila v nebo vpijočo praznino na levici, ki zija že vrsto let in jo le tu in tam deklarativno in z rahlo rdečico na obrazu polnijo malo SD, malo PS, malo kaka podpražna strančica.

Pripadnost politični levici je namreč po več kot dvajsetih letih neoliberalistične demagogije, s katero nas sistematično zasipavajo mediji, prenovljeno šolstvo, filmi, cerkev, politične stranke, tujina … postala sramota. Skoraj tako kot da si malce umsko zaostal, pomilovanja vreden, nekako bi šlo vsaj v kategorijo “greh ni, lepo pa tudi ne”. In vsi ti in še drugi so na pojem levica poleg retardiranosti navesili še kopico navlake vseh mogočih zlorab, ki so se v preteklosti deklarativni politični levici zgodile, še posebej, kadar je šlo za enopartijske sisteme. In seveda resničnim zlorabam dodali še nepredstavljivo število izmišljotin in jasno vse skupaj posplošili in izenačili do točke, ko se zdi diskusija o kriminalizaciji rdeče zvezde celo v evropskem parlamentu sprejemljiva.

In če se tudi nam zdi nekoliko neprijetno razglašati se za politično levo usmerjene, potem je demagogija popolnoma uspela. Potem nismo več daleč od tega, da levico razredčimo do nečesa neprepoznavno sredinskega, kakor je to pred leti uspelo Blairu z angleškimi laburisti in po njegovem zgledu Pahorju z največjo slovensko po levici rahlo dišečo stranko. In spet imamo gnečo na politični sredini, vsi bi si želeli biti tam nekje, vsem všečni, brezbarvni, nikomur pomembni. Razen seveda samim sebi. In potem iz te politične srednje blatne mlakuže vsake toliko zakrulijo, da ne bi slučajno komu padlo na pamet zasesti njihovih “naravnih” pozicij. Saj si po omembi levice hitro umijejo usta z milnico, a konkurence vendar ne bodo trpeli. V naklonjenosti do politično bližnje konkurence so si pač vse parlamentarne stranke podobne: manj kot jih je prišlo čez prag, raje jih imajo.

Torej smo levica! In če je kdo član te stranke in izjavlja o sebi, da “pač ni levičar”, je nekaj narobe. Ali z njegovim nezrelim odnosom do pojma levica. Ali do razumevanja programa stranke. Ali pa je nekaj narobe s tistimi, ki v odgovor na to trditev takoj začnejo relativizirati pozicijo stranke na političnem zemljevidu, ki začnejo jecljati o domnevno nedorečenem odnosu do druge svetovne vojne, o preseganju delitev na leve in desne, o nujni širši všečnosti, … in to zadnje relativiziranje lahko novo nastajajočo levo stranko utopi v neki smrdljivi srednjepolitični mlakuži, kamor je v želji pa splošni všečnosti zaneslo že marsikoga.

Se zavedamo moralne zaveze, ki nam jo zastavlja izredno visoko pričakovanje javnosti, izraženo v zadnjem politbarometru?

solidarnost-politbarometer12-13

Slovenci – okupatorji

V zadnjih dneh polnijo slovenske medije srce parajoče novice o ubogih naših vojakih v Afganistanu, ki so jih iznenada napadli, tako da so bili celo prisiljeni odgovoriti na napad in sta jim na pomoč priskočila dva prijazna F-16. Kako ljubko, da so vsi živi in zdravi. In kako prijazno od naključnih mimoletečih lovskih letal, da sta zavarovala naše borce na plemeniti nalogi.

In v približno istih medijih lahko v prav tem času zasledimo strokovno odlično argumentirano trditev, da so v Afganistanu lokalni pridelovalci maka letos posejali za tretjino več polj v strahu pred kaosom, ki naj bi po pričakovanju sledil, ko prijazni NATOvi vojaki zapustijo deželo, v kateri so le s težavo ohranjali mir.

Pa si obrišimo solze ganotja ob srečno rešenih afganskih janezih in preudarnih tamkajšnjih kmetovalcih in poglejmo brez pretiranih čustev malo v zakulisje. Ne prav daleč. Samo do popolnoma javno dostopnih informacij, ki nam jih pravzaprav občasno ponujajo isti mediji, a kot kaže jih namenoma ne povežejo.

Udeležba nekaj ducatov slovenskih vojakov v okupacijskih enotah NATA stane državo Slovenijo letno nekaj milijonov evrov. Uradno govorijo o kakih 3 milijonih, ampak že enostavna kalkulacija se težko izide znotraj teh okvirov. Plače so namreč okoli 4x višje kot v domovini, pri nas pa dobijo vojaki slabo povprečno plačo na mesec. In na to podlago še dodatke. Torej kakih 80-40 (število se je letos manjšalo) slovenskih vojakov z recimo 50.000 bruto letne plače že takoj nanese 4-2 Meur. Pa jasno ne gre samo za plače. Zdaj, ko je treba povsod zmanjševati stroške, bi najbrž tudi nekaj prihranjenih Meur letno koristilo.

In seveda je še pomembneje, da sodelujejo naši vojaki v OKUPACIJSKI vojski. Ko so talibi v Afganistanu po koncu ruske okupacije 1989 prevzeli oblast (letna proizvodnja opija v tem obdobju je ocenjena na le nekaj 100 t), so zmanjšali gojenje maka za opij in ga leta 2000 preprosto prepovedali. Od ekstremno nizkega pridelka zaradi tega (in tudi zaradi zavezniškega napada 2001) pa proizvodnja ves čas strmo narašča z začetnih dobrih 3000 ton do rekordnih 6000-8000 t v zadnjih letih. Očitno torej NATO teh 12 let budno bdi nad pridelkom in kakega res prepričljivega uradnega razloga za okupacijo Afganistana od začetka teh operacij ni bilo. Razločno pa je nadzor nad 80-90% svetovne proizvodnje opija glavni argument za vztrajanje okupacijskih sil. Torej ne samo, da naši vojaki sodelujejo v okupacijskih silah, hkrati služijo zelo umazani zaščiti mednarodne trgovine z opijem.

Za 2014 se obeta odhod zavezništva. Pravilneje bi lahko rekli umik okupacijske vojske. A ravno v teh dneh so se američani uspeli pogoditi, da so njihovi vojaki dobili absolutno imuniteto pred afganskim pravosodjem. To pa seveda obeta vse večjo brutalnost ne le vojske, ampak še toliko bolj zasebnih paravojaških organizacij, ki pridejo po formalnem umiku vojske in bodo seveda še naprej skrbele za preotok najbolj vroče robe na vse konce sveta. Povečanje obsega makovih polj torej nikakor ni spontano ali plod kmečke pameti, in nikakor se ni moglo zgoditi brez soglasja “gospodarjev”. Nasprotno. Z umikom uradne vojske se bo paravojaška mašinerija otresla še tistih naivnih revežev, ki za štirikrat večjo plačo kot doma pridejo “pomagat vzdrževat red in mir”, tako da bo nadzor opijskih lordov nad proizvodnjo in izvozom opija lahko toliko bolj nemoteno tekel.

Takrat bodo afganski janezi že doma, upajmo da vsi. S prihranki si bodo lahko kupili nov avto, zamenjali razpadajoča okna na stanovanju, nekaj malega jih bodo gotovo shranili tudi v nogavico, saj se nikoli ne ve, kdaj se bo spet ponudila kaka podobna “poslovna” priložnost.

A kaj bo minister za obrambo blebetal, če bodo po naslednjem uspešnejšem napadu afganskih osvobodilnih sil, katerega od janezov zapakirali v črno vrečo in primerno ohlajenega dostavili na vdovin naslov?

Ojej, tile pa mislijo resno!

Rahlo paniko je bilo zaznati zadnjih nekaj dni, ko so se tri politično razločno levo orientirana gibanja združila z jasnim namenom oblikovati stranko.

Vse skupaj je časovno sovpadalo z navideznim iskanjem zaupnice premjejke, tako kot jo je Tomaž Majer, ko mu je voda tekla v grlo, iskal kar pri svoji homeogenizirani stranki, se je Alenčica odločila vezati vprašanje o zaupnici na sprejemanje državnega proračuna. Od katerega si seved vsak od članov koalicije obeta denarce, če ne osebno pa vsaj za prijatelje, ki mu bodo kasneje v težkih časih pomagali. Ob tem pa seveda ponovno vlada rahla nervoza in se predčasnih volitev med prikoritniki nikakor ne spodobi omenjati. Saj imajo vendar vsi toliko masli na glavi, da nihče nima čisto zagotovljenega mesta v parlamentu naslednji krog. Po drugi strani pa je tako zelo udobno živeti s solidno plačo in vsemi ugodnostmi, ki pritičejo poslancem. In ki so si jih nedavno še zavarovali pred nevarnostjo referendumske presoje. Skratka, parlamentarne stranke so imele dovolj dela same s seboj in do kakega razločnega odziva na napoved razločno levo usmerjene stranke še ni bilo.

Kaj pa lahko pričakujemo? Pripadniki črne internacionale se za nove stranke na levici ne menijo kaj dosti. Vedo, da bodo programsko daleč stran od njih, ne bojijo se jih nit v parlamentu, saj so že velikokrat dokazali, da so z vsemi političnimi žavbami namazani in bi jih ena nova neizkušena stranka morda celo zabavala, da bi lahko s svojo politično zvijačnostjo zelence vozili žejne čez vodo. Pravzaprav jih dosti bolj skrbi, kdo bo komu ukradel monopol nad krščanskim. Tam nekje bliže sredini se vidijo ruralci, “ljudska” po imenu, ljudska po županskih pozicijah, in “ljudska” po nezanesljivem slovesu, ki jo to prinaša ljudskim strankam na slovenskem političnem prizorišču. Njihova volilna baza je zelo “ljudska”, kar med drugim pomeni pragmatično konzervativna. Ni nevarnosti, da bi jo pritegnile kake hude novosti, še posebej ne na levici.

In če pustimo ob strani kahlovo četico, ki je s stalnim prgiščem drobtinic, ki jim jih priigra zvijačni Kahel očitno vseeno zadovoljna, sta tu dve razmeroma močni stranki, ki se imata za nekakšno levico. In ti se seveda lahko upravičeno bojijo, da jim bo del njihovega volilnega telesa, ki je nazadovoljen z neoliberalističnim delovanjem, klanjanjem cerkvi, poudarjanjem “sredinskosti”,… preprosto pobegnil. Pravzaprav ga pozitivci v svoji kratki zgodovini niti niso zares imeli. Z razločno podporo (danes verjetno razočaranih) stricev iz ozadja so ob nastanku napaberkovali vse mogoče razočarance, ki so v pozitivnem omenjanju partizanstva zaznali levo politično usmeritev ali v liku uspešnega menedžerja in župana Jankoviča videli, da bi utegnila biti podpora podjetništvu tudi na t.i. levici. Doživeli so svoji pet minut z zmago na volitvah, ki pa jo je nespretni Jankovič zapravil in omogočil najbolj črno oblast, ki pa je ravno s svojo razločno mrakobnostjo in aroganco uspela doseči “nemogoče”: mobilizacijo ljudskih množic, da so krenile v več zaporednih protestov. In naslednjih 5 minut je po padcu Majerja pripadlo sedanji premjejki, ki pa je s svojo ekipo nemudoma zavozila zelo desno in se že v prvih dneh začela klanjati Vatikanu in neoliberalnim jastrebom trojke, tako da je le nadaljevala z enako uničujočo politiko, kot jo je zastavil njihov predhodnik, a “s človeškim obrazom”. Po vsem tem burnem “vzponu”, kameleonskem prilagajnju programa, če sodimo po javni podpori pa tudi že padcu, si tako pozitivci ne morejo obetati kake široke volilne podpore. Medtem je bil še njihov nestor dovolj razločno prepoznan za lumpa, ki podobno kot drugi “uspešni gospodarstveniki” raje ribari v kalnem.

In potem nam ostane še “edina prava leva stranka”, kot se je nekako izrazil njihov predsednik, ki se le po samovšečnosti lahko kosa s svojim predhodnikom, pa vsi vemo, da to ni predhodnik, ki bi mu človek rad bil podoben. Odmik od levih političnih programskih vsebin se je zaznal že pri Barbiki, ki je skoraj tako vešče kot nekoč Blair pri laburistih ukinil vse, kar je dišalo po “levem” pri nekdanjih komunistih. In se kmalu zatem prodal najbolj črnim silam, da so ga ustoličile za kralja. In kraljuje v sramoto in posmeh. Barbikin naslednik pa niti teh vrlin nima, retorično je popolna ničla, ki ne ve, kako bo začeti stavek končal, ki je za časa svojega nedavnega ministrovanja pripustil cerkev bližje šolam, kot kdorkoli pred njim, in ki je že ob prvih znakih, da bi se na levici utegnila oblikovati nova stranka, nervozno slaboumil o tem, da je le njegova stranka na levici “prava”. Če bi slučajno bilo to res: ali levica v Sloveniji ne obstaja? O, ja, marsikateri volilec je desetletja jemal enačaj med SD in levico za samoumeven. Ker je vendar bila stranka razmeroma leva. A ne po svojem programu, ampak po vse bolj zevajoči praznini v ponudbi na resničnem levem političnem polu.

In seveda je završalo tudi v vstajniških vrstah. Med tistimi, ki se imajo za “prave”. In ki bi samo tu in tam naredili kako vstajo, s politiko naj se pa ukvarjajo drugi. Ker vstaja pa že ni politika. Ne, ne, vstaja je “krneki”.

In završalo je po medijih. Tistih velikih. Ki bi nekako šli v paket MSM (=mains stream media), pa čeprav imajo večinoma majhne korporativne lastnike. Ali pa so celo še v javni lasti. Ampak obnašajo se enako servilno do neoliberalističnih idej. Teoretično jim je do tega, da ohranijo oglaševalce. In če bi podprli levico, bi oglaševalce izgubili. Tako lahko sklepamo, čeprav tega ne rečejo čisto razločno.

In završalo je prav v vrhu evropske črne internacionale. Morda le po naključju ravno v istem času. Ali pa je en blag potresni sunek vendarle segel vse do njih. Ker če slučajno pridejo na oblast nepokvarjeni, bi se utegnile odpreti res velike umazane zgodbe, v katerih so si mazali roke ne le predstavniki vseh trenutnih slovenskih parlamentarnih strank, ampak tudi njihovi botri, podporniki, posredniki, veletrgovci itd. iz tujine.

OK. Dovolj.

Srečno pot, nova slovenska levica!

So nam ukradli vstajo?

Skušal bom biti kritičen do naslovnega vprašanja. Morda tudi kot hudičev advokat. A z najboljšimi nameni.

Predstavljajmo si dobro znan prizor. Otroka se igrata v peskovniku, v svoje plastične modele previdno nalagata plasti sive in rjave mivke, plasti listja in prsti, ko z modelom na koncu na robu peskovnika naredita potičko in jo okrasita še z marjetico pa pokličeta mamo, da poskusi tortico, ki sta jo spekla. Mamica je navdušena, pohvali otroka, namesto da bi tortico pojedla pa doma naredi pravo torto in z njo po kosilu razveseli otroka. In očeta in dedka in babico in še obiske, ki so se oglasili na čaj.

Se lahko vživite v otroški dušici? Toliko truda, časa in skrbi sta vložila v izdelavo tortice v peskovniku, mama pa, ne le, da je ni pojedla, ampak jima je še ukradla idejo in naredila res užitno in okusno torto. Ki so jo jedli vsi. Pa čeprav jo je po dolgih letih kuharske prakse naredila čisto mimogrede.

OK, pustimo podrobnosti, ampak: vas vse to morda rahlo spominja na katero od “ukradenih vstaj”? V zadnjem času nam mediji na ta način prikazujejo situacijo v Egiptu. Najprej množični protesti proti samodržcu, razpad sistema, volitve, … in na oblast po popolnoma zakonitem postopku pride še večje zlo. Pa je uporno ljudstvo sploh znalo zagrabiti “bika za roge”? Seveda so imeli neskončno veliko idej, kako bi moralo biti, (seveda so jim številne med temi idejami skrivaj sugerirali tisti, ki se prek “revolucij” dokopljejo do naravnih bogastev), seveda so imeli tudi veliko tako in drugače pretkanih intelektualcev in politikov, ki so te ideje znali primerno organizirati v politične programe, a vse kaže, da so nekoliko pozabili na majhno podrobnost: večinsko voljo ljudstva. V zanosu revolucije so bili pač popolnoma prepričani, da je ta zanos tako zelo nalezljiv in samoumeven, da je okužil in spremenil ljudstvo, ki bo potem z demokratičnimi volitvami to tudi pokazalo. Pa ga očitno ni. Kdo je torej tisti, ki je v Egiptu “ukradel vstajo”? Nihče! Nihče je ni ukradel, le vstajniki so bili nepotrpežljivi, njihove ideje za tamkajšnjo družbo verjetno preveč revolucionarne, razburkali so razmere, a oblasti s tem niso mogli prevzeti.
OK, pustimo eksotične primere, ki jih poznamo le preko izredno pristranskih poročil v korporativnih medijih.
Kje smo v prispodobi s potičko v Sloveniji? Zdi se, da se še vedno vsak po svoje v peskovniku trudimo z oblikovanjem precej neužitnih potičk. Lepe so na pogled, veliko truda je vloženega vanje, veliko predanosti in ljubezni, a še vedno ostajajo neužitne. Šele če bi vse to peskovniško potičkarsko energijo in znanje združili, če bi se v resnici potrudili s pravimi sestavinami, bi užitna torta lahko uspela. In bi jo lahko dali na mizo poleg že pečenih, sicer ne preveč okusnih strankarskih tort, ki pa se jih je ljudstvo v vseh teh letih vendar navadilo prebavljati.
Dokler pa se to ne zgodi, nam bo nova bleščeča glazura enako neokusne torte mame Alenke vedno ustvarila občutek, da nam je nekdo ukradel vstajo.
Presneto: konec jeseni smo začeli s protesti, pomlad prihaja, kje je nova stranka?